|
Ugotovitvi, ki se
je skoraj "sama od sebe" zapisala v naslovu, najbrž ne more oporekati
noben ljubitelj psov, nasprotno, v nekaj zadnjih letih se ji pridružuje tudi
mnenje poznavalcev, odkar so "bernci" postali znani domala po vsem
svetu. Brez pretiravanja lahko rečemo, da že bežno srečanje z njegovo
veličastno pojavo in ljubeznivo naravo zadostuje za ljubezen na prvi pogled... Ko je bil na
začetku tega stoletja leta 1902 na švicarski razstavi psov predstavljen prvi
"Dürrbachler", si ni nihče predstavljal, da bo ta običajni pes
kmečkih dvorišč postal svetovno znan. Leta 1904 je bila pasma vpisana v
švicarsko rodovno knjigo.
Pa pojdimo po
vrsti.
KORENINE
O izvoru in starosti tega psa je bilo
veliko teorij in ugibanj. Preko evropskega pa celo do velikega tibetanskega
mastifa naj bi segali sledovi njegovega porekla, toda moderna raziskovanja so
te teze ovrgla. Zaenkrat se moramo zadovoljiti z dejstvom, da poteka vzreja
bernca od začetka tega stoletja iz domačega kmečkega psa, do takrat pa je
njegov izvor zavit v skrivnost. Kljub vsemu pa lahko trdimo, da so korenine
tega psa centralne Švice zelo stare in izključno lokalnega porekla.
Začelo se je v
predelu delu Schwarzenburg južno od Berna, kjer je prvotni kmečki pes ohranil
svojo zunanjost in kvalitete. Kmetje tega okoliša so cenili njegove sposobnosti
vlečnega psa, pa tudi pastirja in čuvaja. Tu najdemo tudi vasico Dürrbach, ki
je dala ime prvotnemu tipu bernca.
NAČRTNA VZREJA
Zgodovino razvoja bernskega planšarskega
psa nehote primerjamo s švicarsko uro: natančni, usmerjeni koraki, tradicija,
napredek in navdušenje vzrediteljev so naredili svoje.
Leta 1899 je bil
v kantonu Bern ustanovljen prvi kinološki klub "Berna" s svojo
vzrejno komisijo, ki se je ukvarjala z vzrejo pasemskih psov. Leta 1902 je
"Berna" organiziral švicarsko razstavo psov v Ostermundigenu, kjer
je bil prvič predstavljen "Dürrbachler", leta 1904 pa jih je bilo na
mednarodni razstavi psov v Bernu že šest, od katerih so štirje odnesli nagrade
in od tega leta je pasma vpisana v švicarsko rodovno knjigo. Ta razstava je
bila prelomnica v razvoju bernskega planšarskega psa, saj mu je bila takrat
namenjena tolikšna pozornost javnosti, da se je več rejcev v okrožju Burgdorf
začelo načrtno ukvarjati z njegovo vzrejo. Ti so leta 1907 razstavili svoje pse
na razstavi v Luzernu, kjer je prof.dr.Heim sodeloval kot sodnik. Kot velik
kinološki strokovnjak se je natančno lotil preučevanja nove pasme in svoje
izsledke objavil v glasilu nacionalnega kinološkega kluba. Srečanje s
prof.dr.Heimom je bila za bernca kot pasmo izredna sreča, saj je s svojim
nespornim znanjem in vplivom veliko naredil za njegovo vzrejo. Novembra leta
1907 so v Burgdorfu ustanovili "Swiss Dürrbach Club", da bi
zagotovili načrtno strokovno vzrejo. Njihov namen je bil kmalu dosežen, saj so
na mednarodni razstavi psov leta 1908 ob 25-letnici švicarske kinološke zveze
predstavili 22 svojih psov. S tem je "Dürrbachler" pridobil svoje
mesto med priznanimi pasmami in njegova prihodnost je bila zagotovljena.
"DüRRBACHLER" SE
PREIMENUJE
Tudi pri nastanku današnjega imena bernskega planšarskega psa ima prste vmes
prof.dr. Heim. Mlademu pasemskemu klubu je svetoval, da preimenuje
"Dürrbachlerja" v današnjo obliko z namenom, da bi uskladili ime z
ostalimi tremi švicarskimi planšarskimi pasmami. Seveda je preteklo še nekaj
let, natančneje do leta 1913 je trajalo, da so vzreditelji pasmi spremenili
ime, v okolici Berna pa še vedno naletite tudi na starega. Kakorkoli že,
tekom let je bernski planšarski pes našel mnogo prijateljev po Evropi, pa tudi
na drugih celinah.
BERNSKI PLANŠARSKI PES DANES
Prva stvar, ki jo človek opazi pri tem velikem psu z dolgo svileno dlako, so
točno določene in omejene tri barve: sajasto črn plašč in glava, rjave obrvi,
rjava lica do ustnega kota in noge, pa seveda obvezna bela "prečka"
na čelu,ki se nadaljuje v bel smrček, bela prsa, "copatki" in bela
konica na črnem repu. Ta razporeditev daje sicer veliki pojavi simpatično
milino.
Plečna višina psa
je med 64 in 70 cm, psice med 58 in 66 cm, zadnja leta pa se švicarski vzrejni
standardi nagibajo k spodnjim mejam navednih višin. "Bernec"
je pojava močnega podeželskega psa, nikdar težavnega, vedno vedrega,
zaupljivega in dobrodušnega. Pod mogočno zunanjostjo se skriva čuteč in
ljubezniv značaj, ki pokaže svoje najboljše strani v večjem krdelu. Zanima ga
vse okrog njega in z vsakim vzpostavi prijazen stik. Prijazen in strpen je do
otrok, instiktivno čuva svoj teritorij. Njegova
izstopajoča lastnost pa je njegova pripravljenost za delo. Karkoli že počne
skupaj s svojim gospodarjem - vleče voziček, prinaša ali čuva, vse počne z
veseljem. Vsak njegov
lastnik pa bi se moral zavedati, kako pomembno je nadomestiti njegove nekdanje
dolžnosti iz kmečkega okolja in mu najti nove zaposlitve - od drobnih
vsakdanjih opravil pa do katere od disciplin iz šolanja športnih psov.Ker je
učljiv in ubogljiv, lahko dobro šolan pes dosega odlične rezultate. Prvi tedni
v novem domu dajejo predznak kasnejšemu skupnemu življenju in preudarno ter
uravnovešeno obnašanje lastnika je izjemno pomembno. Poznavalci pasme pravijo,
da edino kombinacija igre in učenja vodi preko pozitivnih izkušenj psička k
uspehu, končne rezultate dela pa znata ceniti tudi švicarska vojska in
policija. Leta 1960 je
švicarski klub za bernske planšarske pse uvedel testiranje značaja pri psih, ki
jih uporabljajo za vzrejo. Le redko so zasledili zadržanega ali nezaupljivega
psa.
SAMOSTOJNO UKREPANJE
Tipičen značajski portret katerega koli od štirih švicarskih planšarskih psov
je njegova sposobnost ukrepati po svoje. To je za psa - zganjalca črede
nujnost, saj je le tako lahko zanesljiv delovni partner človeku. Pes običajno
preceni situacijo precej hitreje kot pastir in temu ustrezno tudi ravna. (Dober
Appenzeller lahko nadomesti tri pastirčke!)
Planšarski pes ni
običajen štirinožni spremljevalec, ki bo s pasjo vdanostjo sledil vsaki
izrečeni besedi ali gibu svojega gospodarja. Čeprav so ljubeče navezani na
svojo družino, pa planšarski psi ne sprejemajo ponižno ukazov, temveč so
zanesljivi in razumevajoči človekovi partnerji. Njihovo šolanje mora biti zato
brez prisile in zadirčnih ukazov, vendar popolnoma dosledno in odločno.
IMETI BERNSKEGA PLANŠARSKEGA PSA
Ker je nesporno, da bernski planšarski pes spada med "elitne" pasme,
marsikateri ljubitelj psov izbere prav to, da bi si z njo obogatil življenje.
Vendar pravilo številka 1 je: Če boste kdaj razmišljali o nakupu takega psa,
pozabite na verigo ali pesjak ! Živeti s svojim berncem prijetno in raznoliko
pomeni: pustiti mu način življenja, ki ga nosi v svojih zasnovah. Nikakor ga ne
smemo počlovečiti ali še več - obsoditi ga na življenje v pasji uti. Bernec je
zelo navezan na ljudi okrog sebe, svoje krdelo tako rekoč. Značilno zanj je, da
ta pasma potrebuje tesen kontakt s človekom, da bi zadostila svoji
izjemni potrebi po družabnosti. Pozor: Vaš sam sebi prepuščeni kužek bo iz male
črne kepice zrasel v vaše največje razočaranje! Poleg osame sta tudi grobost in
fizična prisila tisti, ki lahko uničita pomembne kvalitete rahločutnega bernca.
Sicer pa to zadnje velja tudi za nas, ljudi, kajne?
|
